So ljudje, za katere takoj vemo, da so drugačni. Niti ne bi znali takoj opredeliti kaj je na
njih drugače, kaj je tisto, kar nas zmoti ob pogledu nanje.
V njihovi bližini začutimo, da je za njimi neobičajna zgodba, začutimo neobičajno življenje, začutimo tudi njihovo prihodnost. Včasih nas stisne v želodcu, včasih je v nas samo neopredeljen občutek, da je nekaj narobe…Začutimo, da…da se ne bo dobro
končalo.
Sam sem imel srečo in v življenju spoznal nekaj nenavadnih ljudi. Ljudi katerih dejanja ali obnašanje je izstopalo iz vsakodnevne običajnosti. Ljudi katerih prisotnost je vlivala neprijeten občutek, da se nekaj dogaja, nekaj na robu našega zavednega čutenja, prisotno, pa vendar toliko odmaknjeno, da ni mogoče zagrabiti z roko in si ogledati kaj to
je.
V občutenje se meša veselje, da se to nismo mi, da je to nekdo drug, da imamo
pravzaprav srečo, ker dokler je to tam, ni v pri nas.
Franci je nekega septembrskega dne prišel v tovarno. Mlad, droban, okroglega obraza,
z čudno potlačenim nosom na sredini širokega obraza.
Njegove oči so zvedavo gledale po nas, po okolici. Iz njega je sijala kmečka okornost, iz njegovih besed pa naivnost vaškega fantiča, ki se v zafrkanciji ni mogel meriti z nami, mestnimi tovarniškimi frajerji. Na naše zafrkancije je odgovarjal s prostodušnim mirom.
Ni se ga dalo užaliti, niti ga po kratkem času nismo želeli žaliti.
V naslednjih mesecih sem ga spoznal bolje. V naslednjih nekaj letih sem ga spoznaval globje: Bil je poln optimizma in vedno prijazen. Poln idej, za katere smo vsi, tudi on, vedeli, da iz njih ne bo nič.
Kar sem kot mladenič opazoval dokaj distancirano, egocentrično, pa me sedaj spomini nanj prevevajo z globokim sočustvovanjem in tiho grozo, ker … NI IZPUSTILO
FRANCIJA….
Franci se je rodil kot edini sin v najbornejši hiši na vasi. Rodil se je v času, ko sta starša
Že obupavala nad možnostjo naraščaja.
Ne bi mogel trditi, da ni bil zaželen otrok. Ampak starša sta bila zadrta, staromodna
kmeta, katerih cilj je bila kmetija in delo na njej.
Zlo se je zanj odločilo že zelo zgodaj. Zaznavalo ga je in mu sledilo na vsakem koraku.
Rešitve zanj ni bilo več.
Stal sem ob strani in nezavedno opazoval, kako posega po mladem življenju. Dokler ga ni, besno od ponesrečenih poizkusov, zamahnilo z vso silo.
Ko je bil Franci v najbolj rosnih letih sta ga starša vzela seboj na pokopališče. Postavljali so spominsko ploščo za umrlim sorodnikov. Ni bilo potrebno veliko, da plošča na blatni zemlji zdrsne in pade nanj. Na glavo. Mu zlomi koren nosu, ga vtisne globoko v obraz in
ga dosmrtno zaznamuje z izgledom Kitajca.
Zlo je udarilo prvič in označilo svojo žrtev.
Kot otrok je bil živahen, zvedav in po mnenju očeta premalo ubogljiv. Oče je imel svojevrsten pogled na vzgojo. Vile, bič, karkoli je bilo v danem trenutku pri roki je pustilo znamenja na otroški koži. Pristanek vil na njegovem stegnu sem si lahko leta kasneje tudi sam ogledal.
Pri delu je bil Franci nebrižen in zasanjan. Navodila je prostodušno sprejemal, vendar se ni kaj dosti sekiral, če se ni ravnal po njih. Velikokrat sva skupaj delala. Jemal sem ga takega kot je bil, poslušal njegova modrovanja in jih z vprašanji vzpobujal. Vse, da je delavnik hitreje minil.
Ko sva preklapljala obdelovalni stroj, sem z kotičkom očesa opazil, da posega v električno omarico, katera je bila še vedno priklopljena na omrežje:
»Paziiiiii!!!!!« sem zakričal. Bilo je prepozno. Električni udar ga je zagnal po tleh, da je priletel v zaboj z orodjem in obležal med razmetanim materialom. Bled je hlastal po zraku. Privzdignil sem ga pod pazduhama in stresel prsni koš. Počasi je zadihal v bolj pravilnem ritmu.
»Od hudiča si! Zakaj ne paziš! Jebenti, kmalu bi te ubilo! A nisi videl, da je še priklopljeno?« sem ga nadiral, poln olajšanja, ko sem videl, da se mu v obraz vrača barva.
»Ne, nisem gledal. Sej ni bilo nič, nič me tudi ne boli..!« se je že kobacal na noge in pobiral stvari ki so se mu med padcem usule iz žepov.
»Jebenti, kako nič, ubil bi te lahko…« sem trmoglavil naprej, nepripravljen pustiti, da bi zadeva prehitro pominila v sivini delovnega dne.
Kaj več ni bilo narediti. Obešati na zvon nesrečni dogodek, bi pomenilo izpostaviti oba pri šefu in morda tudi direktorju. Oprali bi nama glave zaradi neupoštevanja pravil varstva pri delu, najbrž se nama bi poznalo tudi pri plačah.
Občasno sem moral delati tudi v sosednji tovarni, ki je bila 20 km oddaljena od matične tovarne. Nekega jutra mi šef dodeli Francija v pomoč.
»Naj se pelje s tabo in naj ti pomaga. Poskusita delo dokončat še danes..« je želel šef navsezgodaj.
Sedla sva v moj avto in se odpeljala proti Gorenjski.
Za sebe sem vedno trdil, da sem dober šofer. Nadarjen. Pripravljen kdaj odpeljati tudi kakšen manjši rally, če bi ravno nanesla potreba. Tudi avte sem vedno kupoval v skladu z temi mojimi neizživetimi ambicijami.
Stroj je globoko predel proti cilju..Franci je užival udobno zleknjen na sovozniškem sedežu:
»Ne bos prehitel tale kombi?« me je opozoril na kar sem že sam mislil zadnji kilometer..
»Bom! Zdajle! Glej kako to potegne!«
Wroom, sem prestavil nižje, pohodil plin in zavil v levo z vso silo. V istem trenutku nasproti pripelje avto. Kaj avto, policijski avto!! Zavije v desno, se mi umakne na bankino, dvigne oblak prahu, jaz pohodim zavoro in se v zadnjih centimetrih umaknem nazaj za kombi…:
»Oooooo…pizdaaaaaaa! Sploh ga nisem videl!!«
»Pa od kje se je vzel, a gre za nama?!?«
Res je bilo napeto. Franci se je smehljal. Franci se je veliko smehljal. Franci se je smehljal tudi takrat, ko se večina ni smehljala.
»Dobro si se mu umaknil. Maš pa reflekse« je hvalil moj spodrsljaj.
»Saj jih je imel policaj tudi. Za las smo se izognili čelnemu trčenju. Po celi cest nas bi kmalu pobirali..« me je stresala groza, ko sem previdno, kot na izpitni vožnji nadaljeval proti Gorenjski.
Franci avta ni nikoli imel. Pot varčevanja je bila predolga. Si je pa za nekaj plač katere je uspešno skril pred očetom, kupil rabljen motocikl.
Peljal se je dvakrat. Prvič od prodajalca do doma in drugič doma na vasi, ko se je hotel postaviti pred vaškimi vrstniki. Navil je plin in motor je pospešil bolj kot je Franci pričakoval. Ustrašil se je, na motorju otrpnil in se zapeljal s ceste naravnost v senik. V star senik med deske. Zapičil se je vanj, motor ni niti padel, ker so ga zadržali trami, Franci pa je skozi trhleče deske priletel med kmetijske stroje. Na plugu si je krepko posekal roko in dobil par bušk.
Po tistem sva se videvala redkeje. Prestavljen je bil v drugo delavno skupino, ker njegova desna roka ni več dobro funkcionirala. Plug mu le namreč porezal živce in izgubil je nadzor nad tremi prsti.
Motoristično kariero je Franci zaključil v skednju. Prestopil je v disco sfero. Kupil je HiFi, z mesečno plačo dokupoval komponente, zvočnike…ojačevalec.
Vse to je priklopil v vaškem domu, kjer so plesali na disko glasbo. Jesenske sobote so bile v znamenju plesov in zadružnih zabav.
Življenje je teklo mirno naprej…s slamo krita hiša je čakala boljše čase…vas se je pripravljala na zimsko spanje….v ozadju pa je čepelo zlo. Čakalo novo priliko, vedno bolj razjarjeno, ker se je Franci že tolikokrat izmuznil.
Torek 1 december 1981.
Ljudje so se veselili praznika, dneva republike. Veselili so se, da je praznik prinesel kar 4 dela proste dneve. Proste dni je vsak izkoristil po svoje. Nekateri doma, nekateri na izletih, nekatere pa so turistične agencije popeljale tudi na daljše izlete.
McDonnell Douglas MD-82, reg oznake YU – ANA, last družbe Inex Adria Aviopromet, z 178 potniki je priletel pred Ajaccio. Začela se je pristajalna procedura. Potniki so bili že pripravljeni na skorajšnji napovedan pristanek na letališču. Pregledovali so po ročno prtljago in razmišljali, ali niso še kaj pozabili. Pripenjali so si varnostne pasove, kakor je od njih to zahteval svetlobni napis. Veliko jih je letelo prvič. Zaradi oblačnosti se Ajaccio ni videl, vendar to potnikov ni skrbelo.
Kapitan in kopilot sta upravljala letalo malce napeto. Na tem letališču še nista pristajala, ampak to ju ni pretirano skrbelo. Zanašala sta se tudi na kontrolo leta in njihova podrobna naletna navodila.
Letalo se je nagnilo v desno. Navodila stolpa so zahtevala krog na letališčem. Steza še ni bila prosta.
Pilot je nagnil letalo v levo. Dodal je plin. Začel naj bi se drugi del zanke. Še vedno je bila vidljivost slaba, krila so izginjala v mlečnobelih oblakih.
Pridušeno šumenje pilotske kabine je presekal GPWS alarm:
»WHOOP WHOOP PULL UP!«
»WHOOP WHOOP PULL UP!«
»Kaj za vraga, spet nagaja eklektronika« zamrmra kapitan, z očmi na instrumentih in z roko še vedno na ročicah za plin.
V tistem desno krilo zadane v kamnito gmoto gore. Pilotska kabina eksplodira v hrup alarmov in šumenja zračnega piša. Kopilot z vajeno kretnjo seže po stikalu za prekinitev dovoda goriva in v belem blisku in poku razdejanja mu ugasne misel o nesmiselnosti kretnje.
Pretreseno smo sedeli pred televizorji. Novice o nesreči so prihajale počasi po koščkih. Šele zvečer je bilo vse potrjeno in na TV ekranu so se vrtela imena in priimki vseh potnikov in članov posadke.
Oko mi zastane na ekranu, pred mano je bleščalo Francijevo ime.
Naslednji dan so začele prihajati prve informacije.
Franci, ki je še noč poprej vrtel kasete v vaškem domu, je prevzel karto od obolele sovaščanke. Izkoristil je priliko in se odločil za prvo vožnjo z letalom.
Zlo ga je pričakalo v zraku. Zlo ga je končno zvabilo v past.
Kristalno jasen, ledeno mrzel decembrski dan je bil določen za Francijev pogreb. Cela vas se je zbrala okoli hiše, kjer je pod stražo vaških mladincev ležala krsta.
Priklonil sem se krsti in stopil v vežo. Po stopnicah sem smuknil v njegovo sobo, sedel na posteljo in se zazrl po njegovih stvareh. Ni imel veliko. Na postelji so ležale HiFi komponente, kakor so jih prinesli nazaj iz vaškega doma. Na steni so bili posterji, trstičje na stropu pa je ponekod že izgubljalo omet. Skozi špranjo se je videlo jasno modro zimsko nebo.
Franci je bil položen v grob ko je bil star 21 let 4 mecece in 12 dni.
V svetovni statistiki letalskih nesreč obsega smrt skoraj 200 Slovencev samo dva stavka:
The aircraft crashed while in a holding pattern awaiting approach clearance. Failure of the flight crew to adhere to the altitude/speed restrictions of the hold.
